A me slišiš!?! je glasbeno gledališka predstava za odraščajoče – za tiste, ki so ravno nekje vmes med otroškostjo in odraščanjem, ki jih učitelji, starši in sploh vse svet že opominjajo na vsemogoče odgovornosti in dolžnosti, obenem pa se še vedno radi igrajo, stvari ne jemljejo preveč resno in zato včasih tudi koga nehote prizadenejo, pogosto sami sebe.
A me slišiš v svetu, polnem hrupa, glasbe, govoric, piskov sporočil, zvonjenja telefonov, opozoril o prispelih mailih, budilk, alarmov, opomnikov, cingljanja spletnih objav, števcev všečkov, zvokov klikanja, razbijanja src, neutolažljivega joka, ki ga nikomur ne upam pokazati, neustavljivega smeha, ki je prepovedan. A me slišiš!?! Še svojega glasu v tem hrupu ne prepoznam več. A me slišiš?
Ogled predstave A me slišiš!?! učencem in učenkam zastavlja vprašanja o prednostih in pasteh uporabe različnih digitalnih orodij za komunikacijo. Zgodba prikaže, kako v komunikaciji preko digitalnih orodij tako otroci kot tudi odrasli pogosto pozabijo, da je na drugi strani sporočila živ človek, občutljiva oseba, kako se komunikacija zreducira, saj je komunikacijski kanal zožen na besedilo, umanjkajo pa stavčna intonacija, vsebinski ali čustveni poudarki, očesni stik, gestikulacija, celoten spekter neverbalne komunikacije.
Predstava skozi smešne in dramatične prizore izpostavlja problematiko komunikacijo prek digitalnih orodij, pri tem pa gledalcev ne zastrašuje niti jim žugajoče ne pridiga, prikaže tudi pozitivne plati digitalnih komunikacijskih kanalov in poudarja predvsem odgovornost posameznika, da se tudi v digitalnem okolju vede spoštljivo, strpno, potrpežljivo, prijazno.
V zgodbi je posebej izpostavljena problematika vrstniškega nasilja, ki je med mladimi prisotno že od nekdaj, vendar z novimi tehnologijami dobiva priložnosti, da se izvaja bolj prikrito oziroma na načine, ki so težje oprijemljivi ali dokazljivi.
Ogled predstave mlado publiko opolnomoči, da problematiko komunikacije preko digitalnih orodij bolje razume, da se spozna s priporočljivimi vzorci obnašanja v digitalnem okolju ter da prepoznava tudi subtilne oblike vrstniškega nasilja, se mu zna izogniti, ga preprečiti ali o pojavu ali sumu takšnega nasilja obvestiti ustrezne odgovorne odrasle osebe.
Predstava združuje različne umetniške prakse: besedno, glasbeno, dramsko, plesno in vizualno, na vseh teh področjih nudi izhodišča za lastno umetniško ustvarjanje mlade publike. V interaktivnih delih predstave je mlada publika povabljena k aktivnemu sodelovanju in soustvarjanju prizorov, kar
spodbuja po eni strani umetniško izražanje, predvsem pa kritično mišljenje in ustvarjanje distance, kar mlade opolnomoči, da se v resničnih življenjskih situacijah ne pustijo zavesti vrstniškim pritiskom, ampak za svoja dejanja in besede prevzemajo osebno odgovornost ter se zato vedejo bolj prosocialno in prilagojeno.
Predstava traja 45 minut in je namenjena otrokom od 9. do 14. leta starosti.
Besedilo: Kim Komljanec // Režija: Yulia Roschina // Glasba: Juan Zuleta // Produkcija: Pionirski dom – Center za kulturo mladih // Igrata: Anja Strajnar, Gregor Podričnik
