Na estonskem podeželju se v dimni savni ob jezeru sredi gozdiča v teku leta srečuje skupina žensk. Skupaj se potijo, kopajo in si pripovedujejo o življenju, o lepih, smešnih, bolečih in travmatičnih izkušnjah. S pomočjo starodavnega obredja in občutka skupnosti iz svojih teles izpirajo bolečino, strah in sram.
»Na estonskem podeželju se v dimni savni ob jezeru sredi gozdiča v teku leta srečuje skupina žensk. Skupaj se potijo, kopajo in si pripovedujejo o življenju, o lepih, smešnih, bolečih in travmatičnih izkušnjah. S pomočjo starodavnega obredja in občutka skupnosti iz svojih teles izpirajo bolečino, strah in sram. Ko sem bila stara 11 let, je umrl dedek. Z babico, teto in nečakinjo smo odšle v dimno savno. Tam nam je babica razkrila, da jo je dedek prevaral. Babica se je prepustila občutjema bolečine in jeze, ter se spravila z dedkom, da ga je naslednji dan lahko pokopala v miru. Takrat sem spoznala, da savna ni namenjena zgolj očiščevanju telesa, temveč tudi duše.
Konkretna zamisel za film me je prešinila leta 2015, med obiskom budističnega samostana, ko sva se z mamo, s katero imava buren odnos, umaknili v samoto. Tam, v tišini, sem začutila, kako pomembno je deliti lastne izkušnje in kakšno moč ima govor. V varni mračnosti dimne savne lahko privrejo na dan vsa čustva in nobena izkušnja ni preveč bridka ali neprijetna. Vsak glas ima pravico do izražanja.« (Anna Hints)
Nagrade: Sundance (nagrada za najboljšo režijo v sekciji svetovnega dokumentarnega filma); evropska filmska nagrada za najboljši dokumentarni film; nagrada občinstva LUX; San Francisco (nagrada za najboljši dokumentarni film).
